Napaka 7: Popolno zanašanje na zdravila, ne da bi problem rešili pri korenini
Ob soočanju z nasiljem napada panike in izčrpanostjo zaradi generalizirane anksiozne motnje je povsem razumljivo, da si želimo hitre olajšave. Vendar je zelo pomembno, da se za rešitev problema ne zanašamo izključno na zdravljenje z zdravili. Čeprav lahko zdravila, kot so anksiolitiki (benzodiazepini) ali nekatera antidepresiva, začasno in zelo učinkovito lajšajo anksioznost s kemičnim zmanjšanjem fizičnih in psiholoških simptomov, žal ne odpravijo globokega vzroka problema niti miselnih vzorcev, ki ga povzročajo. To je kot lepljenje obliža na zlomljeno kost.
Izključna odvisnost od kemičnih zdravil lahko dolgoročno povzroči dve veliki potencialni težavi: po eni strani zelo pogosto nastanek navajanja in tolerance sčasoma (telo se navadi na zdravilo), kar zmanjša učinkovitost zdravila in prisili k povečanju odmerkov; po drugi strani pa dejstvo, da zdravilo deluje kot kemična opora, ki preprečuje, da bi se prek terapije spopadli z osnovnimi sprožilci, travmami ali disfunkcionalnimi vzorci mišljenja, ki so odgovorni za napade panike, ter jih razumeli.
Zdravila lahko seveda prinesejo zelo pomembne koristi pri lajšanju akutnega trpljenja zaradi strahu in ustvarjanju duševnega prostora za delo na sebi. Vendar je bistveno, da se pri tem ne ustavimo in poiščemo nasvet ter podporo psihologa (na primer v okviru kognitivno-vedenjske terapije), da bi napade panike učinkovito in trajno zdravili. Brez tega temeljnega dela in nasveta strokovnjaka lahko mehanizmi strahu tiho ostanejo ali se celo poslabšajo, takoj ko se zmanjša odmerjanje zdravil.
