KAKO SE POGOVARJAŠ Z NEKOM, KI TE NE POSLUŠA?

Kdaj prenehati razlagati in začeti poslušati sebe

Obstaja utrujenost, ki je ne povzroči en sam pogovor, ampak leta ponavljanja. To je utrujenost človeka, ki je že stokrat povedal, kaj ga boli, pa je moral sto prvič začeti od začetka. Utrujenost človeka, ki je postal strokovnjak za razpoloženje drugega, za prave trenutke, prave besede, pravi ton. Utrujenost človeka, ki je začel verjeti, da mora svojo bolečino zapakirati dovolj lepo, da bo končno sprejeta.

Če si tam, si zaslužiš nežno, a iskreno vprašanje: koliko dokazov še potrebuješ, da te ta oseba trenutno ni pripravljena poslušati? Ne vprašanje, ali te ima rada. Ne vprašanje, ali ima dobre lastnosti. Ne vprašanje, ali ima težko preteklost. Vse to je lahko res. A hkrati je lahko res tudi to, da te v ključnih trenutkih ne sliši.

V odnosih pogosto zamenjujemo razumevanje z opravičevanjem. Lahko razumeš, zakaj je nekdo zaprt, obramben ali čustveno nedostopen. Ni pa ti treba zaradi tega vedno znova ostajati brez glasu. Razumevanje drugega ne sme pomeniti zapuščanja sebe. Samopodoba v odnosu se ne gradi samo iz lepih besed, ampak iz trenutkov, ko si rečeš: “Tudi moje doživljanje šteje.”

Včasih je najboljši pogovor tisti, ki ga ne nadaljuješ več na enak način. Namesto da še desetič razlagaš, lahko rečeš: “O tem sem že govorila. Če boš pripravljen poslušati, lahko nadaljujeva. Do takrat se ne bom več vrtela v istem krogu.” To ni hladnost. To je jasnost. In jasnost pogosto zveni hladno samo tistim, ki so imeli korist od tvoje zmedenosti.

To ne pomeni, da moraš odnos takoj končati. Pomeni pa, da moraš pogledati resnici v oči. Ali se po pogovorih kaj spremeni? Ali sogovornik pokaže iskreno zanimanje za tvoje občutke? Ali prevzame odgovornost, tudi če mu je neprijetno? Ali se trudi razumeti, ne samo odgovoriti? To so vprašanja, ki razkrijejo več kot katera koli obljuba.

Če vidiš vsaj majhne premike, je vredno graditi naprej. Takrat lahko pomagajo dogovorjeni časi za pogovor, terapija za pare, družinsko svetovanje ali preprosta navada, da vsak najprej ponovi, kaj je slišal, preden odgovori. Aktivno poslušanje ni naraven talent vseh ljudi, je pa veščina, ki se je da naučiti, če obstaja volja.

Če pa volje ni, ostaneš pred bolečo, a osvobajajočo resnico: ne moreš poslušati namesto drugega človeka. Ne moreš ga prisiliti, da te vidi. Ne moreš z dovolj lepimi stavki odpreti srca, ki se je odločilo ostati zaprto. Lahko pa nehaš zapuščati sebe pred vrati, ki se ne odprejo.

Naslednjič, ko se boš vprašal, kako se pogovarjaš z nekom, ki te ne posluša, se spomni: začni mirno, govori jasno, postavi mejo in opazuj dejanja, ne samo besed. Če se oseba premakne proti tebi, imata možnost. Če ostane tam, kjer je, imaš še vedno izbiro. Morda ne moreš nadzorovati, ali te bo poslušala. Lahko pa odločiš, da se boš ti končno začel poslušati.