– Ne. Tukaj smo začeli in tukaj bomo končali.
Svetlana se je nagnila naprej.
– Prav. Koliko hočeš?
— Rekel sem že: pod tržno ceno, vendar s pogodbo.
– Natančneje.
Vera je navedla ceno. Bila je skoraj polovica povprečne najemnine v okolici.
Svetlana se je zasmejala.
– Se hecaš? Nimam toliko denarja.
– Potem ta možnost ni primerna za vas.
„Kaj pa, če plača Artjom?“ je nenadoma vprašala Valentina Pavlovna.
Vera je pogledala moža.
Artjom je pogledal stran.
In v tistem trenutku je vse postalo še bolj jasno.
„Torej, načrt je takšen,“ je počasi rekla Vera. „Svetlana živi v mojem stanovanju. Mož plačuje najemnino iz družinskega proračuna. Jaz pa izgubim možnost oddajanja stanovanja in pravzaprav na koncu sama plačujem preživnino za vašo družino.“
„Ne izkrivljaj stvari,“ je rekel Artjom.
— Ničesar ne izkrivljam. Štejem.
Svetlana je nenadoma vstala.
— Zaduši se v svojem stanovanju! Mislil sem, da boš postal človek.
— In to ostajam. Samo oseba z mejami.
„Meje!“ je posnemala Svetlana. „Vsi so zdaj tako pametni. Poberejo besede in se jih držijo.“
Vera je vstala.
– Odhajamo.
„Seveda, kar izvolite,“ je odvrnila Valentina Pavlovna. „Samo ne bodite presenečeni, če se njihov odnos do vas spremeni.“
Vera je vzela torbo.
“Spremenila se je. Samo nehal sem se pretvarjati, da je ne vidim.”
Artjom se ni premaknil.
„Si z nami?“ je vprašala.
Pogledal je mamo, sestro in nato Vero.
– Vrnil se bom kasneje.
Ti dve besedi sta me zadeli močneje kot celoten jutranji pogovor.
Vera je prikimala.
– V redu.
Šla je na hodnik, poklicala Ljonjo in mu pomagala obleči se. Viktor Semjonovič je stal pri vratih in je bil videti zmeden.
– Vera, ti … ne bodi jezna na stare ljudi.
“Nisem jezen nate, Viktor Semjonovič.”
Tiho je rekel:
“Ne oddaj stanovanja brez papirjev. Kasneje boš samo ti tisti, ki bo kriv.”
Vera ga je pogledala z nepričakovano toplino.
– Vem.
– In poskrbi za fanta.
— Pazim nase.
Z Ljonjo sta se peljala domov z avtobusom. Sin je sedel poleg nje in stiskal nahrbtnik. Za trenutek je molčal, nato pa vprašal:
– Mami, bo teta Sveta živela v tetinem stanovanju?
– Ne.
— Ker je preklinjala?
“Ker stanovanje potrebujemo. In ker bi se morali odrasli pošteno pogajati.”
Lenya je pomislila.
— Zakaj je oče ostal?
Vera je pogledala skozi okno. Mimo so švigali avtobusni postajališči, izložbe trgovin in ljudje s torbami.
– Moral bi se pogovoriti s svojo babico.
— Je jezen na nas?
– Ne vem.
– In ti?
Vera se je obrnila k sinu.
“Nisem jezen nate. Nikoli ne misli, da so prepiri odraslih zaradi otrok.”
Ljonja je prikimal, a bilo je jasno, da ga odgovor ni povsem pomiril. Naslonil se je na njeno ramo. Vera ga je objela in si prvič po dolgem času dovolila, da ne gleda v okno avtobusa.
Artjom se je vrnil pozno. Ljonja je že spal. Vera je sedela v kuhinji z dokumenti tete Raise. Razvrstila jih je v mape: potrdilo o dedovanju, izpisek iz Enotnega državnega registra nepremičnin, račune, stare pogodbe o komunalnih storitvah. Zraven je ležal zvezek, v katerega je zapisala, kaj je treba postoriti v stanovanju: odstraniti star kavč, zamenjati pipo, preveriti napeljavo, naročiti čistilno storitev, kupiti preprost hladilnik za bodoče najemnike.
Artjom je vstopil, zagledal dokumente in se zdrznil.
— Ste se danes odločili, da to storite pravilno?
– Da.
— Iz zlobe?
– Ne. Poslovno.
Sedel je nasproti.
– Mama je jokala.
Vera je zaprla mapo.
– Svetlana?
Sveta je bila paničarjena. Oče je molčal.
– In ti?
– In poskušal sem ti razložiti, da nisi tako slab, kot si izgledal.
Vera ga je pogledala.
– Kako radodarni.
– Ne začenjaj.
– Artjom, ali res misliš, da sem danes izgledal slabo?
Utrujeno si je podrgnil nosni koren.
“Lahko bi se strinjala, vsaj začasno. Svetko bi imela na očeh, da ne bi postala preveč predrzna.”
“Nisi je pazil, ko je tri mesece vozila tvoj avto. Nisi je pazil, ko so njene škatle stale na našem hodniku. Nisi je pazil, ko mi je mama rekla, da ne vzgajam Ljonje pravilno. Zakaj bi moralo biti zdaj kaj drugače?”
– Ker obljubim.
Vera ga je dolgo gledala. Prej bi bila ta beseda dovolj. Verjela bi mu, se sprostila in vdala. Potem bi se morala sama soočiti s posledicami, Artjom pa bi rekel: “No, kaj boš pa zdaj storil?”
„Ne,“ je rekla.
– Torej mi ne verjameš?
– V tej zadevi ne.
Nenadoma je vstal.
– Odlično. Zdaj sva se pogovorila.
– Ja. Končno, iskreno.
Naslednjih nekaj dni je minilo po nenavadnem vzorcu. Delila sta si stanovanje, skrbela za otroka, hodila v službo, se pogovarjala o vsakdanjih zadevah, a med njima ni bilo le prepira; pod površjem se je skrivalo nekaj veliko globljega. Artjom se je zaprl vase in je govoril na kratko. Vera ga ni poskušala zbuditi. Bila je zaposlena z upravljanjem podedovanega stanovanja.
V soboto sem šel tja sam.
Tetino Raisino stanovanje jo je pričakalo s tišino in vonjem po starem papirju. Vera je odprla okna, spustila noter hladen zrak in se sprehodila po sobah. Bilo je enosobno stanovanje, majhno, a svetlo. Na okenski polici so stali prazni lonci, v omari je viselo več Raisinih oblek, v kuhinji pa so v kozarcu ležali gumbi. Vera se je dotaknila pokrova kozarca in se nenadoma spomnila, kako ji je Raisa Stepanovna kot otroku pustila, da je prebirala te gumbe, jih sortirala po barvah in si predstavljala, da je vsak od njih dragocen kamen.
Na pogrebu ni jokala. Ni mogla. Vztrajala je, tekala naokoli z dokumenti, odgovarjala na klice, tolažila Ljonjo. In zdaj je stala sama v tetini kuhinji in začutila, kako ji je nekaj utripnilo v obrazu. Z dlanmi se je naslonila na mizo in dolgo strmela v svetlo piko na tleh.
„No, teta Rais,“ je tiho rekla. „Začelo se je.“
Mislila je, da bi se njena teta odzvala z nečim ostrim in smešnim. Na primer:
— Si mislil/a, da ti bodo prinesli rože? Prinesli bodo kalkulator.
Vera je skoraj ves dan preživela v stanovanju. Izpraznila je nekaj omar, dala na stran predmete za dobrodelne namene in ločeno zložila fotografije in pisma. Med papirji je našla staro ovojnico s svojim imenom. Srce ji je začelo hitreje biti.
V notranjosti je bilo sporočilo tete Raise. Le nekaj vrstic, napisanih z njeno tresočo se roko:
„Vera, če to bereš, pomeni, da sem končal. Obdrži stanovanje. Ne prodaj ga prenagljeno in ne dovoli, da ga proda kdo, ki bi se skušal igrati na tvoje usmiljenje. Usmiljenje je slab posel. Pomagaj le, ko se boš sam odločil, ne pa, ko si bil potisnjen v kot. Pozdravi Lyonko. Priden fant je. Tvoja teta Raya.“
Vera je trikrat prebrala sporočilo. Nato ga je previdno pospravila v torbo, v ločen žep.
Ko se je tistega večera vrnila domov, je bil Artjom v kuhinji. Pred njim je stala skodelica, telefon pa je imel obrnjen navzgor. Na zaslonu so utripala sporočila Svetlane.
Vera ni nameravala gledati, a vseeno je opazila eno stvar:
“Če mi že noče dati stanovanja, naj mi vsaj da denar. Saj mi je tako ali tako padel z neba.”
Vera se je ustavila pri vratih.
Artjom je hitro zaklenil telefon.
„Kako je stanovanje?“ je vprašal.
— Mirno stoji.
– Ver…
— Videl sem sporočilo.
