Zakaj se turška kava ne kuha kot naša domača
Prva velika razlika je v tem, da se turška kava pripravlja v džezvi, posebni posodici z dolgim ročajem, ki je lahko bakrena, medeninasta ali iz nerjavečega jekla. Džezva ni samo lep tradicionalni predmet, temveč ima pomembno vlogo pri enakomernem segrevanju kave. Njena oblika pomaga, da se na vrhu ustvari značilna pena, ki jo v Turčiji štejejo za znak dobro pripravljene kave.
Druga razlika je mletje. Za pravo turško kavo mora biti kava zmleta skoraj kot prah. Veliko finejša je od kave za espresso ali klasično domačo pripravo. Če je mletje pregrobo, se okus ne razvije pravilno, usedlina je neprijetna, pena pa pogosto izgine, še preden skodelico postavite na mizo.
Turkinja je poudarila, da se kava, voda in po želji sladkor združijo že na začetku, ko je voda še hladna. To je za mnoge nenavadno, saj smo vajeni, da kavo dodamo šele, ko voda zavre. Toda pri pripravi turške kave se sestavine morajo počasi spoznati. Kava se ne sme šokirati z vrelo vodo, ampak mora v njej počasi sproščati aromo.
Potem pride najtežji del: čakanje. Džezva stoji na nizkem do srednjem ognju, kava pa se segreva počasi. Ne sme se divje mešati, ne sme se jo puščati brez nadzora in predvsem ne sme zavreti. Ko se pena začne dvigovati, je treba džezvo pravočasno odmakniti z ognja. To je trenutek, ki ga začetniki najpogosteje zamudijo.
In prav tukaj se skriva skrivnost, ki loči povprečno skodelico od tiste, ki si jo zapomnite. Pena ni okras. Pena je ponos. V turških domovih gostu pogosto najprej pogledajo v skodelico, še preden jo poskusi. Če je na vrhu lepa, gosta pena, gospodinja ali gostitelj ve, da je delo opravljeno z občutkom.
A še preden pridemo do natančnega recepta, je treba razumeti nekaj, kar nas je pri prikazu najbolj presenetilo: sladkorja se pri turški kavi ne dodaja na koncu. In razlog za to je bolj zanimiv, kot se zdi na prvi pogled.
Sladkor, pena in pravilo, ki ga pri nas skoraj nihče ne pozna
Nadaljuje se na naslednji strani 👇
Če želite nadaljevati, kliknite gumb pod oglasom ⬇️
