Najpogostejša napaka, zaradi katere kava izgubi dušo
Najpogostejša napaka je, da kavo pustimo zavreti. Pri naši domači navadi je brbotanje pogosto znak, da je kava »gotova«. Pri turški kavi pa je to znak, da smo šli predaleč. Ko kava zavre, se pena razbije, aromatična olja se spremenijo, okus pa lahko postane grenak in težek.
Druga napaka je uporaba navadne mlete kave, ki ni dovolj fina. Če želite pripraviti turško kavo doma, poiščite kavo, ki je posebej označena za turško pripravo, ali jo zmeljite zelo fino. Razlika v okusu je očitna že pri prvem požirku. Kava postane bolj gosta, bolj svilnata in ima tisti značilni občutek, ki ga z grobim mletjem ni mogoče doseči.
Tretja napaka je nepotrpežljivost. Turška kava ni pijača za trenutke, ko z eno roko iščemo ključe, z drugo pa že obuvamo čevlje. Je povabilo, da se ustavimo. Morda prav zato tako močno nagovori ljudi, ki jo enkrat poskusijo pravilno pripravljeno. V njej je nekaj starinskega, skoraj pozabljenega.
Ko je Turkinja končno ponudila skodelice, je vsak najprej opazil peno. Potem vonj. Nato okus, ki ni bil tak, kot so ga pričakovali. Ni bil le močan. Bil je zaokrožen, topel, globok in presenetljivo nežen. Tudi tisti, ki običajno pijejo kavo z mlekom, so priznali, da ima ta skodelica nekaj posebnega.
Najlepši del pa je prišel na koncu, ko so skodelice ostale prazne, na dnu pa se je nabrala temna usedlina. Turkinja se je nasmehnila, obrnila skodelico na krožniček in rekla, da kava nikoli ne konča zgodbe pri zadnjem požirku. Včasih se prava zgodba začne šele takrat, ko je kava že popita.
In morda je ravno to razlog, zakaj priprava turške kave še vedno očara toliko ljudi. Ni samo recept, ni samo kofein in ni samo tradicija. Je trenutek bližine. Je dokaz, da lahko iz vode, kave in nekaj potrpežljivosti nastane nekaj, kar združi ljudi za mizo. Naslednjič, ko boste segrevali džezvo ali lonček, se spomnite najpomembnejšega pravila: ne hitite. Naj kava počasi spregovori sama.
Nadaljuje se na naslednji strani 👇
Če želite nadaljevati, kliknite gumb pod oglasom ⬇️
