Marko je bil uspešen arhitekt v svojih zgodnjih štiridesetih. Bil je ponosen na svojo hitrost razmišljanja in sposobnost reševanja zapletenih problemov. Toda zadnje leto se je nekaj spremenilo. Začel je pozabljati sestanke, na sestankih pa se je počutil izgubljenega. Njegova žena je opazila, da je postal razdražljiv in melanholičen.
“Mislil sem, da izgorevam,” mi je zaupal ob kavi. Toda ko sva pogledala njegov jedilnik, sva opazila vzorec. Markovo življenje je poganjala hitra hrana, energijski napitki in sladki prigrizki, ki so mu dajali lažen občutek energije. Ko je po nasvetu strokovnjaka izločil predelane sladkorje in prešel na polnovredno hrano, se je zgodil čudež.
“Po dveh tednih se je megla dvignila,” je povedal z bleščečimi očmi. “Nisem vedel, da sem bil ujetnik svoje prehrane. Spet sem se počutil kot jaz.” Markova zgodba ni osamljena. Je opomin, da so naši možgani neverjetno prilagodljivi, če jim le damo pravo priložnost.
