Ko je gospa iz Turčije pred prijatelji postavila majhno bakreno džezvo na štedilnik, so mnogi pričakovali nekaj zelo znanega: vodo, kavo, malo mešanja in tisti domači vonj, ki ga poznamo iz kuhinj naših babic. Toda že po prvih minutah je postalo jasno, da turška kava ni le drugačen način priprave, temveč pravi mali obred. Ni se mudilo. Ni bilo glasnega vrenja. Ni bilo naključnega stresanja kave v lonček. Vsak gib je imel svoj pomen, vsaka sekunda svojo težo. Ko je kava začela počasi vzhajati proti robu džezve, je v prostoru nastala tišina, kot da vsi čakajo na nekaj pomembnega. In ravno v tistem trenutku je Turkinja rekla stavek, ki je mnoge presenetil: »Če kava zavre, ste že naredili prvo napako.«
Pri nas se izraz »domača kava« pogosto uporablja za močno črno kavo, kuhano v lončku, običajno z nekaj žličkami kave, ki jih dodamo v vročo vodo. Marsikdo bi prisegel, da je to skoraj enako kot prava turška kava. A v resnici je razlika večja, kot si mislimo. Turška kava ni samo pijača, ampak del kulture, gostoljubja, pogovora in celo napovedovanja prihodnosti iz usedline.
Največje presenečenje je bilo, da Turkinja kave ni dodala v vrelo vodo. Prav tako je ni pustila brbotati, kot smo pogosto vajeni. Uporabila je hladno vodo, izredno fino mleto kavo in veliko potrpežljivosti. Po njenem mnenju se okus ne rodi iz naglice, temveč iz počasnega segrevanja.
Če ste do zdaj mislili, da znate skuhati turško kavo, vas bo njen način morda najprej zmedel, potem pa popolnoma osvojil. Še posebej zato, ker ena majhna podrobnost odloča, ali bo kava svilnata, dišeča in penasta ali pa grenka, težka in povsem povprečna.
Zakaj se turška kava ne kuha kot naša domača
Nadaljuje se na naslednji strani 👇
Če želite nadaljevati, kliknite gumb pod oglasom ⬇️
