Naš spanec usmerja ključni hormon: melatonin. Telesu pomaga razumeti, da je čas za globok spanec.
Z leti se njegova proizvodnja naravno zmanjšuje. Rezultat? Spanec postane lažji in bolj fragmentiran. Okoli 2. ali 3. ure zjutraj je lahko raven dovolj nizka, da sproži spontano prebujanje.
Če k temu dodamo še večjo občutljivost na svetlobo (budilka s simulacijo sončnega vzhoda, zunanja ulična svetilka, prižgan zaslon …) možgani prejmejo signal, da se »bliža jutro«.
Preprost nasvet: popolna zatemnitev sobe (zaprte polkna, zatemnitvene zavese) in izogibanje zaslonom vsaj eno uro pred spanjem lahko resnično spremenita situacijo.
Sprememba cirkadianega ritma
Temu se reče cirkadianni ritem: to je naša notranja ura. S starostjo se ponavadi pospeši.
V praksi? Želimo iti prej spat … in se zato tudi prej zbuditi.
Če zaspite okoli 21. ure, je zbuditev ob 3. uri zjutraj že enaka šestim uram spanja. To ni nujno motnja, temveč naravna biološka prilagoditev.
Ta pojav je pogost po spremembi življenjskega sloga: upokojitvi, zmanjšani družabni dejavnosti, manj aktivnih dneh.
Ključ? Čez dan vzdržujte redno aktivnost, zjutraj se izpostavite naravni svetlobi (idealno v eni uri po prebujanju) in ohranite stabilne čase spanja in prebujanja, tudi ob vikendih.
