Osebni predmeti v krsti: kaj sme z pokojnikom in kaj ne?
Skoraj vsaka družina ima ob slovesu drobno željo. Nekdo bi rad v krsto položil fotografijo, pismo, rožni venec, otroško risbo, cvet, knjigo ali predmet, ki je pokojniku veliko pomenil. Ti predmeti imajo za svojce neprecenljivo vrednost, saj predstavljajo zadnji dotik, zadnjo misel, zadnjo povezavo. Toda pri kremaciji ne more v krsto prav vse.
Predmeti, ki so gorljivi, nenevarni in ne vsebujejo škodljivih snovi, so pogosto dovoljeni, vendar je to vedno odvisno od pravil pogrebne službe in krematorija. Papir, manjša fotografija brez plastificiranih dodatkov ali naravni cvetovi praviloma ne predstavljajo večje težave. Drugače je pri plastiki, steklu, baterijah, elektronskih napravah, večjih kovinskih predmetih ali predmetih, ki bi lahko pri visoki temperaturi eksplodirali, oddajali strupene pline ali poškodovali peč.
Posebej občutljiva tema so srčni spodbujevalniki in nekatere medicinske naprave. Te je treba pred upepelitvijo odstraniti, saj lahko zaradi baterij in tlaka predstavljajo nevarnost. To se opravi strokovno in po pravilih, še pred samim postopkom kremacije. Čeprav je misel na to za svojce neprijetna, gre za nujen varnostni ukrep.
Pogrebna podjetja običajno svojcem svetujejo, kaj je primerno položiti v krsto. Dobro je vprašati, tudi če se vprašanje zdi nerodno. Prav v teh podrobnostih se pogosto skriva občutek miru. Pismo, napisano z roko, je lahko dovoljeno. Plastična igrača morda ne. Kovinski nakit je lahko problematičen, ne le zaradi postopka, temveč tudi zato, ker po kremaciji ne ostane v obliki, ki bi imela za družino enak pomen.
Nekateri svojci se odločijo, da dragocen nakit raje odstranijo pred pogrebom in ga shranijo kot spomin. Drugi želijo, da gre določen predmet s pokojnikom, ne glede na materialno vrednost. V takih primerih je pomemben pogovor s pogrebnikom. Dober pogrebnik ne bo vprašanja zavrnil, temveč bo razložil, kaj je mogoče in kaj ne.
Krsta torej v krematoriju ni prazna lupina, ki bi jo kdo odnesel stran. Je del zadnje poti. V njej so lahko tudi drobni sledovi ljubezni, če so varni in dovoljeni. A ko je upepelitev končana in je pepel pripravljen, se začne zadnja faza, ki je za svojce pogosto najbolj čustvena: trenutek, ko žara pride v njihove roke.
