Ali krsta res zgori skupaj s pokojnikom?
Najkrajši odgovor je: da, krsta praviloma zgori skupaj s pokojnikom. To je eden izmed najpomembnejših podatkov, ki ga svojci pogosto izvedo šele, ko se začnejo podrobneje zanimati za kremacijo. Pokojnika se ne vzame iz krste tik pred upepelitvijo. Krsta je del postopka in vstopi v upepelitveno peč skupaj z njim.
Razlogi za to so dostojanstveni, higienski in praktični. Pokojnik po pogrebni slovesnosti ostane v krsti, saj ta predstavlja zadnji osebni prostor, v katerem je položen. Odpiranje krste tik pred kremacijo bi bilo za večino svojcev nepredstavljivo in tudi v nasprotju z namenom spoštljivega ravnanja. Poleg tega krsta pomaga pri varnem premiku pokojnika v peč, kjer se začne postopek upepelitve.
Vendar pa vsaka krsta ni primerna za krematorij. Pogrebna podjetja zato uporabljajo krste, ki ustrezajo predpisom. Les mora biti ustrezen, premazi ne smejo biti škodljivi, dodatki pa ne smejo povzročati težav pri izgorevanju. Nekateri dekorativni elementi, zlasti večji kovinski deli, se lahko pred postopkom odstranijo, če to zahtevajo pravila krematorija. Manjši kovinski deli, kot so vijaki ali sponke, pogosto ostanejo in se po upepelitvi ločijo od ostankov.
Ko se vrata peči zaprejo, se začne proces, ki ga večina ljudi nikoli ne vidi. Temperatura v upepelitveni peči je izjemno visoka, običajno več sto stopinj Celzija, postopek pa traja različno dolgo, odvisno od telesne zgradbe pokojnika, vrste krste in delovanja peči. V tem času organski materiali izgorijo, lesena krsta se razgradi, ostanejo pa predvsem mineralni ostanki kosti in kovinski deli, ki ne zgorijo.
Pomembno je razumeti, da izraz “pepel” ni povsem natančen v vsakdanjem pomenu besede. Tisto, kar svojci prejmejo v žari, ni pepel kot po ognju v kaminu. Gre predvsem za fino obdelane kostne ostanke, ki se po koncu upepelitve ohladijo, pregledajo in predelajo v enotno strukturo. To je razlog, zakaj ima pepel pokojnika drugačen videz in težo, kot bi si marsikdo predstavljal.
A preden ti ostanki pridejo v žaro, se zgodi del postopka, o katerem se skoraj nikoli ne govori na glas. Prav tam se razblini še ena pogosta zmota: v žari ni preprosto vse, kar je bilo v peči. Nekateri ostanki se namreč skrbno odstranijo, ločijo in evidentirajo.
