Ko se pogrebna slovesnost konča, ko zadnji stisk roke izzveni in se vrata za krsto počasi zaprejo, se za svojce začne najtežji del tišine. V tistem trenutku si marsikdo ne upa vprašati tistega, kar ga v resnici muči: kaj se dejansko zgodi s krsto v krematoriju? Ali krsta zgori skupaj s pokojnikom? Ali jo pred upepelitvijo odstranijo? Kaj ostane na koncu in kako so lahko svojci prepričani, da prejmejo pravi pepel? To so vprašanja, ki se zdijo preveč neposredna, skoraj neprimerna, a so povsem človeška. Prav zato je razumevanje postopka lahko presenetljivo pomirjujoče, saj za zaprtimi vrati krematorija ni skrivnosti, temveč natančen, spoštljiv in strogo nadzorovan proces.
