Ena stvar, po kateri se prepozna notranja šibkost
Če bi morali odgovor strniti v en stavek, bi se glasil takole: notranje šibko žensko prepoznamo po tem, da se odpove samospoštovanju, da bi bila sprejeta. To je tista ena stvar. Ne njen videz. Ne njena preteklost. Ne število napak. Ne njena čustvenost. Ampak trenutek, ko začne trgovati s svojo vrednostjo.
To se ne zgodi čez noč. Nihče se ne zbudi in reče: “Danes bom pozabila nase.” Običajno se začne z majhnimi popusti. Najprej spregleda nespoštljiv ton. Potem odpusti laž, ki je ni nihče zares obžaloval. Nato se navadi na drobtine pozornosti. Na koncu pa začne hvaležno sprejemati tisto, kar bi moralo biti samoumevno: spoštovanje, iskrenost, varnost.
Japonska modrost pogosto uporablja podobe narave. Drevo, ki ima močne korenine, se lahko upogne, a ga veter ne odnese. Ženska z močnim samospoštovanjem je podobna takemu drevesu. Lahko ljubi. Lahko odpušča. Lahko čaka. Toda ne izruva svojih korenin zato, da bi nekomu dokazala, da je vredna ostati.
Notranje šibka ženska pa pogosto naredi prav to. Začne se prilagajati do neprepoznavnosti. Smeji se, ko jo boli. Molči, ko bi morala povedati resnico. Ostaja, ko bi morala oditi. In najhuje: začne verjeti, da je njena sposobnost trpljenja dokaz njene ljubezni.
A ljubezen, ki zahteva, da se odrečeš sebi, ni ljubezen. Je pogodba, v kateri plačuješ z dušo. To je misel, ki jo mnoge ženske začutijo šele, ko je skoraj prepozno. Ko se pogledajo v ogledalo in ne prepoznajo več osebe, ki jih gleda nazaj.
V tem trenutku se lahko zgodi nekaj nenavadnega. Prav tam, kjer se zdi, da je vse izgubljeno, se začne vračati moč. Japonci poznajo umetnost kintsugi, popravljanje razbite keramike z zlatom. Razpoka se ne skriva. Postane del lepote. Toda kintsugi ima eno pomembno pravilo: najprej moraš priznati, da je nekaj razbito.
In to priznanje je najtežje. Ker ko ženska enkrat vidi, kje se je odpovedala sebi, ne more več nevideti resnice.
