Ko so se prvi listi na mojih paradižnikih začeli rahlo povešati, sem si rekla, da je kriva vročina. Saj poznate tisti trenutek na vrtu, ko človek stoji med gredicami, z zalivalko v roki, in si dopoveduje, da bo jutri bolje. Naslednje jutro pa ni bilo bolje. Listi so bili še bolj utrujeni, stebla nekako mehka, cvetovi pa so odpadali, kot bi se rastlina tiho predajala. Zalivala sem previdno, ne preveč in ne premalo, preverjala zemljo s prsti, dodajala kompost, celo zastirko sem obnovila, a moji paradižniki so iz dneva v dan vidno veneli. Najhuje je bilo, ker na prvi pogled ni bilo nobene velike katastrofe: nobenih polžev, nobenih pogriženih listov, nobene očitne bolezni. Samo tisti zahrbtni občutek, da se nekaj dogaja pod površjem ali na spodnji strani listov, tam, kjer vrtnar pogleda šele, ko je skoraj prepozno. In prav takrat, ko sem že razmišljala, da bom letos ostala brez domačega paradižnika, se je ob ograji ustavil stari vrtnar iz sosednje ulice.
Ni veliko govoril. Pogledal je rastline, nato mene, potem pa se je sklonil k enemu listu in ga obrnil. Na spodnji strani so se komaj vidno premikale drobne pikice. Nekatere so bile zelenkaste, druge skoraj prosojne. »To ni žeja,« je rekel mirno. »To so škodljivci na paradižniku. Pijejo mu življenje.«
Besede so me zadele bolj, kot sem pričakovala. Ves čas sem iskala napako pri sebi: preveč vode, premalo hranil, slaba sadika, napačna lega. V resnici pa se je na mojih rastlinah razmnoževala majhna vojska, ki je dan za dnem izčrpavala sokove iz listov in nežnih poganjkov.
Stari vrtnar mi ni ponudil dragih pripravkov, niti ni omenil agresivnih škropiv. Samo nasmehnil se je in pokazal proti moji kuhinji. »Rešitev imaš tam,« je rekel. »Ampak moraš jo pripraviti pravilno. Če jo narediš premočno, lahko rastlini škodiš. Če jo narediš prešibko, se ti bodo škodljivci smejali.«
Takrat še nisem vedela, da bo tisti večer postal prelomnica moje sezone. Preden mi je razkril recept, me je najprej naučil, kako prepoznati pravega sovražnika.
