Tišina, ki razkrije več kot besede
Na Japonskem tišina ni praznina. Tišina je prostor, kjer se pokaže resnica. V zahodnem svetu pogosto mislimo, da človeka najbolje spoznamo po tem, kaj pove. V japonski tradiciji pa se človeka pogosto spozna po tem, česa ne izreče, kako prenaša napetost in kaj stori, ko besede niso več dovolj.
Ženska, ki je v sebi močna, ne potrebuje vedno razlage. Ne prosi vsakega človeka, naj razume njeno bolečino. Ne razkazuje svojih ran kot dokaz, da je vredna ljubezni. To ne pomeni, da je hladna. Pomeni, da ve, da njena vrednost ne sme biti odvisna od občinstva.
Po drugi strani pa se notranja šibkost pogosto začne zelo tiho. Ne z velikimi dramami. Ne z glasnimi prepiri. Začne se s stavkom: “Saj ni tako hudo.” Nadaljuje se z mislijo: “Morda si več ne zaslužim.” In nekega dne se ženska zaloti, da se opravičuje za stvari, za katere bi se moral opravičiti nekdo drug.
Tu se skriva prva sled. Slaba ženska v smislu stare modrosti ni tista, ki ima težko življenje. Slaba postane do sebe takrat, ko začne verjeti, da je ponižanje cena ljubezni. Ko zamenja potrpežljivost za samopozabo. Ko mir v hiši plača z lastnim glasom.
Japonska kultura pozna načelo gaman, kar pomeni potrpežljivo vztrajanje v težkih okoliščinah. Toda gaman ne pomeni, da mora človek tiho prenašati vse. Ne pomeni, da se mora ženska zlomiti zato, da bi drugi ostali udobni. Prava potrpežljivost ima dostojanstvo. Lažna potrpežljivost pa je samo strah, oblečen v lepo vedenje.
In tu se pojavi vprašanje, ki boli: koliko žensk na svetu je zamenjalo svojo notranjo moč za odobravanje nekoga, ki jih nikoli ni zares videl? Koliko jih je mislilo, da so dobre, ker so vse prenesle, v resnici pa so počasi izginjale?
Odgovor je skrit v eni sami stvari, ki jo je stara učiteljica razkrila šele takrat, ko je deklica izgubila nekaj, za kar je mislila, da brez tega ne more živeti.
