Vadim je obrnil glavo.
– Inna …
Ni ga pogledala.
— Vse, kar je bilo treba povedati, si povedal doma.
Dobili so čas za spravo. Vadim je sodišče zapustil skoraj zadovoljen.
— Vidiš? Celo sodišče razume, da se ti mudi.
Inna si je zapela plašč.
— Sodišče sledi postopku.
– V tem času si boš premislil/a.
Mirno ga je pogledala.
– Ne.
– Ne veš.
– Vem.
Hotel je odgovoriti, ko je v tistem trenutku zazvonil njegov telefon. Pogledal je na zaslon in prekinil klic. Inna je opazila Kirino ime in rahlo zmajala z glavo.
— Spet vsem obljubljaš različne stvari?
Vadim je odložil telefon.
– To te ne zadeva več.
– Točno tako.
Prva je odšla.
V mesecu, ki so ji ga dali za spravo, je Inna storila tisto, kar je že dolgo odlašala. Uredila je papirje. Poravnala je običajne gospodinjske zadeve. Prepisala je pogodbe o vzdrževanju na svoje ime, kjer je bil Vadim nekoč naveden kot drugi kontakt. Poklicala je serviserja in končno postavila polico v kopalnico. Ne simbolično, ne iz zlobe, ampak zato, ker se je naveličala čakati na nekoga, ki ji je leta obljubljal “čez vikend”.
Pavel se je nekega večera ustavil, da bi pobral bratovo preostalo ribiško opremo. Sam. Brez moraliziranja.
„Lahko?“ je vprašal pri vratih.
„Vstopi,“ je rekla Inna. „Škatla je na hodniku.“
Pavel je pobral škatlo, a ni takoj odšel.
– Gostilna, hotela sem se opravičiti. Mama je pritiskala nate.
– Varovala je svojega sina.
– Ne ve vsega.
— Že dovolj ve.
Pavel je prikimal.
– Kira ga je zapustila.
Inna ni bila presenečena. Le rahlo je dvignila obrvi.
– Hitro.
„Ugotovila je, da ji je povedal eno stvar, nam drugo, tebi pa nekaj tretjega. Izkazalo se je tudi, da želi začasno živeti z njo, vendar brez ločitve. Rekel je, da mora ‘nežno zapustiti svoje staro življenje’.“
Ina se je tiho zasmejala.
– Nežno. Kako udobno.
– Zdaj je jezen na vse.
– To je njegova stvar.
Pavel jo je pozorno pogledal.
— Se držiš?
Inna je z roko potegnila po robu nočne omarice in odstranila neviden delček prahu.
— Ne vztrajam. Živ sem.
Pavel ni odgovoril. Le zaželel ji je srečo in odšel.
Na drugem srečanju je bil Vadim videti drugačen. Manjkala mu je prejšnja samozavest. Shujšal je, bil je videti izčrpan in govoril je tišje.
»Strinjam se z ločitvijo,« je dejal, ko je sodnik pojasnil njegovo stališče.
Inna je prvič po dolgem času od njega slišala nekaj iskrenega in kratkega.
Po srečanju sta skupaj odšla ven. Nekaj sekund sta stala ob stopnicah, kot tujca po naključnem srečanju.
„No, to je to,“ je rekel Vadim.
– Da.
— Res nisi nikoli obžaloval?
Inna ga je pogledala. Pred njo je stal moški, ki ga je nekoč ljubila. S katerim je izbirala posodo za svojo prvo kuhinjo, hodila na morje, se smejala neumnim filmom, sprejemala goste in delala načrte. Toda poleg teh spominov je stal še en Vadim – tisti, ki jo je hotel pustiti na cedilu, brez spoštovanja, brez jasnosti, brez pravice do lastnih odločitev.
»Obžalovala sem,« je rekla. »Vendar ne glede ločitve.«
Razumel je. Njegov obraz se je trznil, a je molčal.
– Gostilna, morda nekega dne …
– Ne.
To je rekla brez zlobe. Preprosto je zaprla vrata, kjer je še vedno iskal odprtino.
