“Nočem ločitve, preveč je težav. Ampak tudi ne nameravam več živeti s tabo,” je mož izjavil ženi.
Inna sprva sploh ni odgovorila.
Sedela je nasproti Vadima za kuhinjsko mizo in ni gledala vanj, temveč v njegovo roko. Njen mož je lenobno vrtel telefon med prsti, kot da bi pravkar oznanil ne konec njunega zakona, ampak da naslednji dan ne bo mogel v trgovino.
„Povej to še enkrat,“ je rekla tiho.
Vadim je pogledal gor. Na njegovem obrazu se ni premaknila niti ena mišica. V zadnjih nekaj mesecih se je Inna navadila na ta izraz: odmaknjen, zdolgočasen, skoraj razdražen. Kot da ne bi bila njegova žena, s katero je poročen štirinajst let, ampak nekdo v vrsti, ki že predolgo postavlja isto vprašanje.
„Kaj je tu za ponavljati?“ Naslonil se je na stol. „Povedal sem, kakor je. Ločitev pomeni sodne postopke, papirje, pojasnila sorodnikom. Vsega tega ne potrebujem. Ampak tudi nočem več pretvarjati, da sem družina.“
Inna je počasi umaknila roke z mize in jih prekrižala v naročju. Njeni prsti so bili negibni in večkrat je stisnila blago trenirk, da ne bi zakričala.
– Kaj torej predlagaš?
„Živeli bomo normalno,“ je Vadim skomignil z rameni. „Vsak ima svoje življenje. Prišel bom, ko bom moral. Moje stvari bodo ostale tukaj. Tudi moji dokumenti. Staršem zaenkrat ne bomo ničesar povedali.“
Ina ga je podrobneje pogledala.
— Prideš, ko bo treba?
– No, ja.
– V moje stanovanje?
Vadim se je zdrznil, kot da bi namerno izbrala neprijetno besedo.
— Spet se je začelo. Gostilna, toliko let sva poročena. Nehaj omenjati to stanovanje.
“Moja je, Vadim. Bila je moja pred poroko in moja ostaja.”
– Ne prepiram se.
— Prepiraš se. Vsakič govoriš, kot da imaš pravico priti sem po urniku.
Odložil je telefon in si podrgnil nosni koren.
– Bog, tako težko je s tabo. Ničesar ti ne bom vzel.
– Kaj načrtuješ?
Vadim ni takoj odgovoril. Pogledal je stran od okna, kjer je bilo dvorišče temno. Spodaj so se zaloputnila vhodna vrata in nekdo se je glasno zasmejal, nato pa je zvok utihnil v noč.
„Potrebujem čas,“ je končno rekel. „Da živim ločeno. Da stvari uredim.“
Inna se je nasmehnila, a nasmeh je bil kratek in suh.
“Že si ugotovil. Samo pretvarjati se hočeš, da ne razumem.”
V zadnjih mesecih njunega zakona niso držali občutki, temveč navada. Po stanovanju sta se premikala po enakih poteh, si delila račune za komunalne storitve in postavljala vprašanja, kot sta “Si kupil kruh?” in “Si zaklenil vrata?”. Vadim je vse pogosteje ostajal pozno zvečer in se vračal z vonjem po parfumu nekoga drugega, čeprav je to vedno razlagal kot sestanek, sestanek s stranko ali vožnjo s sodelavcem.
Inna ni naredila scene. Ne zato, ker ne bi opazila. Opazila je preveč.
Kako je Vadim začel nositi telefon celo v kopalnico. Kako je nehal puščati jakno na hodniku in jo takoj obesil v omaro, kot da bi se bal, da mu bo iz žepa padel kakšen dodaten listek. Kako je ob koncih tedna počel stvari, ki jih prej ni bilo. Kako jo je nekoč, pozabivši nase, poimenoval Inessa namesto Inna, nato pa dolgo časa poskušal dokazati, da gre le za napačno črkovanje.
Inna takrat ni rekla ničesar. Preprosto je pred njega postavila krožnik z večerjo in se usedla nasproti njega. Vadim je jedel hitro, ne da bi je pogledal, in prvič po mnogih letih je spoznala, da je z njo doma moški, ki je že zdavnaj v mislih spakiral svoj kovček.
A vseeno je čakala na pogovor. Iskrenega. Odraslega. Brez poniževanja ali poceni trikov.
Tisti večer je začela sama.
„Vadim, boš kaj odločil?“ je vprašala, ko sta po burnem prepiru ostala v kuhinji.
Prepir je izbruhnil zaradi nepomembne zadeve. Prispel je pozneje kot običajno, brez opozorila, vrgel ključe na pult, šel mimo nje do hladilnika in razdraženo vprašal, zakaj je v hiši “spet tiho kot v arhivu”. Inna je odgovorila, da tišina nastane, ko dva človeka nehata govoriti. Vadim je zaloputnil vrata hladilnika. Nato so prišle običajne besede: izbirčna je, otežuje stvari, sama je kriva, da je z njo nemogoče živeti v miru.
In potem je nastala tišina.
Vadim je sedel s telefonom, s palcem drsel po zaslonu in se pretvarjal, da ni slišal vprašanja. Inna ga je pogledala in čakala. Minuto. Sekundo. Tretjo.
“Boš sploh odgovoril?” je vprašala.
— Za kaj?
— Na neposredno vprašanje.
– Utrujen sem.
– Jaz tudi.
Težko je izdihnil, odložil telefon z zaslonom navzdol in izrekel isti stavek:
“Nočem ločitve, preveč je težav. Ampak tudi ne nameravam več živeti s tabo.”
Po teh besedah je tišina postala drugačna. Ne tista, ki jo zavladajo utrujeni ljudje. Ampak tista, zaradi katere se v hiši zdi drugače.
Inna se je počasi dvignila od mize. Stol je tiho zdrsnil po tleh. Stopila je do umivalnika, si umila roke, čeprav so bile čiste, vsak prst posebej posušila z brisačo in se šele nato obrnila k možu.
— Kje boš živel/a?
Vadim se je rahlo razvedril. Očitno je bilo to točno vprašanje, na katerega je čakal.
— Zaenkrat pri Serjogi. Njegovo dvosobno stanovanje je prazno; preselil se je na podeželje.
Inna je prikimala.
– Jasno je.
– Ampak nekaj stvari bom pustil tukaj.
– Ne.
Pomežiknil je.
– Kaj misliš z ne?
— To pomeni. Če greš živet sam, vzameš svoje stvari s seboj.
– Gostilna, ne začenjaj.
— Ne začenjam. Končujem.
Vadim se je zarežal.
– Lepo povedano. Tako kot v televizijski seriji.
Inna je šla do omarice, izvlekla zvezek in pisalo ter ju položila predse. Vadim jo je lenobno zmeden opazoval.
– Kaj počneš?
– Seznam.
