Ker je bolelo točno tako, kot sem pričakoval/a.
Moja mama ni nikoli imela talenta za ljubezen, je pa bila mojstrica manipulacije z glasom žrtve.
—»Ne bom se poškodoval,« sem odgovoril. —»Popolnoma v redu sem.«
Policistka je prikimala, kot da je to ne bi presenetilo.
—»Navedla je tudi, da ste nenadoma zamenjali ključavnice in da je to za vas ‘zelo neznačilno’.«
Skoraj sem se zasmejal.
Izven značaja.
Kot da bi bila ubogljivost, dokler nisem bil prazen, moja naravna osebnost in ne dvajsetletni pogojeni refleks.
—»Zamenjava ključavnice je bila prva razumna odločitev, ki sem jo sprejel po dolgem času,« sem rekel.
Moški policist si je tiho, komaj zaznavno odkašljal. Ne vem, ali je skrival smeh ali se opominjal, naj ne bi imel mnenja.
Policistka me je še naprej pozorno opazovala. Ne sumničavo, temveč me je precenjevala.
—»Gospa, moram vas vprašati neposredno: ste v nevarnosti? Vam kdo grozi? Ali obstaja kaj, kar bi morali vedeti?«
Pogledala sem njeno mapo. Predstavljala sem si različico, ki jim jo je dala mama. Nehvaležno hčer. Čudno hčer. Nestabilno hčer. Morda celo hčer, ki je bila »zamerljiva«, ker družina »ni mogla priti« na njeno diplomo. Matere, kot je moja, tekoče govorijo narečje strateške opustitve.
Vrata sem odprl do konca.
—»Da. Nekaj bi moral vedeti. Ampak jaz nisem tveganje.«
Dokazi
Policista sta si izmenjala kratek pogled. Ženska je spustila mapo.
— „Lahko vstopimo?“
Za trenutek sem okleval. Ne zaradi njih, ampak zaradi tega, kar je pomenilo spustiti priče v resnico, ki sem jo leta prikrival celo samemu sebi.
Stopil sem na stran.
Vstopila sta s previdnostjo nekoga, ki se je naučil ločiti med nevarnim in ranjenim domom. Policistka je stala blizu vhoda. Moški je stopil rahlo naprej, bolj iz rutine kot nujno.
—»Če bi se radi usedli …« je rekla.
Zmajal sem z glavo.
