Nataša se po pobegu ni soočala le s svojimi notranjimi demoni, temveč tudi s sovražno nastrojeno javnostjo. Mnogi ljudje so jo obsojali zaradi njene hladnosti v intervjujih in bizarnih odločitev glede ugrabiteljeve lastnine. Nekateri so celo dvomili v njeno zgodbo, kar je na njej pustilo dodatne brazgotine.
Danes Nataša živi na Dunaju. Napisala je več knjig o svoji izkušnji in se posveča humanitarnemu delu, vendar hiša v Strasshofu ostaja tiha priča njenega osemletnega trpljenja. Njena zgodba nas opominja, da so meje človeškega uma izjemno prožne in da se proces celjenja po takšni travmi nikoli zares ne konča. Bizarno dejanje nakupa hiše groze je bil le njen krik po nadzoru v svetu, ki ji je bil predolgo odvzet.
