Dan pobega in Priklopilova smrt
-
avgusta 2006 je Nataša izkoristila trenutek ugrabiteljeve nepozornosti. Medtem ko je čistila njegov avtomobil, je Priklopil prejel telefonski klic in se zaradi hrupa sesalca odmaknil. Nataša je stekla čez vrtove in potrkala na okno sosede, ki je poklicala policijo. Njene prve besede policistom so bile: “Jaz sem Nataša Kampusch.”
Ko je Priklopil spoznal, da je Nataša pobegnila in da ga išče policija, se je vrgel pod vlak. Njegova smrt bi morala za Natašo pomeniti končno osvoboditev, vendar se je takrat začel najbolj bizaren del njene zgodbe. Namesto olajšanja je Nataša ob novici o njegovi smrti neutolažljivo jokala.
Bizarna odločitev: Nakup hiše groze
Večina ljudi bi si želela, da bi se kraj njihovega trpljenja zravnal z zemljo, Nataša pa je storila nekaj povsem nasprotnega. Zaradi duševne motnje in globoke navezanosti, ki jo je razvila v ujetništvu, se je odločila, da bo kupila hišo, v kateri je bila ugrabljena.
Ko je Priklopil umrl, je hiša postala del zapuščine. Nataša je uporabila svoj denar in postala lastnica nepremičnine v Strasshofu. Javnost je bila zgrožena. Zakaj bi žrtev želela imeti v lasti kraj, kjer je bila osem let mučena?
Nataša je svoje dejanje pojasnila s tem, da ni želela, da hiša postane turistična atrakcija ali da bi se vanjo vselili ljudje, ki ne bi spoštovali njene preteklosti. “Hiša je del mene,” je dejala v enem izmed intervjujev. Še bolj bizarno pa je dejstvo, da je Nataša hišo obiskovala, tam preživljala čas in celo skrbela za vrt. Soba v kleti, kjer je bila zaprta, je bila po navodilih oblasti sicer zasuta z betonom, a Nataša še vedno ohranja ključe hiše in bdi nad njo.
Psihološko ozadje: Zakaj žrtev ne more izpustiti krvnika?
Nadaljuje se na naslednji strani 👇
Če želite nadaljevati, kliknite gumb pod oglasom ⬇️
Nadaljuje se na naslednji strani 👇
Če želite nadaljevati, kliknite gumb pod oglasom ⬇️
