Prvi in najbolj očiten razlog je preprosto preobremenjenost. Gradnja kariere, skrb za lastno družino, reševanje stanovanjskih vprašanj in nenehen stres sodobnega vsakdana odraslim otrokom vzamejo ogromno energije. Ko pridejo domov, so pogosto mentalno in fizično izčrpani. Tišina včasih ni znak pomanjkanja ljubezni, temveč zgolj pomanjkanja celične energije za kakršen koli pogovor.
2. Potreba po postavljanju meja (Čustveno osamosvajanje)
Če ste bili med njihovo vzgojo preveč zaščitniški ali nadzorujoči, se lahko odrasel otrok umakne, ker potrebuje prostor, da zgradi svojo lastno identiteto. Če vsak vaš klic vključuje deljenje nezaželenih nasvetov o tem, kako naj živijo, kako naj vzgajajo svoje otroke ali kako naj ravnajo z denarjem, bo otrok pogovor dojel kot pritisk. Umik je v tem primeru obrambni mehanizem, s katerim ščitijo svojo neodvisnost.
3. Kognitivna disonanca in občutek krivde
Paradoksalno je, da bolj ko starši očitajo otrokom, da jih ne kličejo, manj si otroci želijo poklicati. Ko pomislijo na vas, namesto topline začutijo tesnobo in krivdo: “Če jo pokličem, bo spet poslušal, kako sem slab sin.” Da bi se izognili temu neprijetnemu občutku, klic preprosto odlagajo iz dneva v dan.
