Skoraj vsakdo pozna tisti nenavadni trenutek: stopite v stanovanje starejše tete, v dom za ostarele ali v spalnico dedka, ki ga imate radi, in v zraku je poseben vonj, ki ga ne znate takoj opisati. Ni nujno umazan, ni nujno oster, a je prepoznaven. Nekateri mu nerodno rečejo vonj po starih ljudeh, drugi ga povežejo z zaprtimi prostori, zdravili, starim pohištvom ali posteljnino. A resnica je precej bolj zanimiva, pa tudi bolj nežna, kot si marsikdo misli. Ta vonj ni dokaz, da se človek ne umiva dovolj, niti ni nekaj, česar bi se morali sramovati. V ozadju je naraven biološki proces, ki se začne dogajati s staranjem kože. In ko enkrat razumemo pravi razlog, postane jasno tudi, kako ga lahko ublažimo ali skoraj povsem odstranimo.
O tej temi se redko govori na glas, ker je občutljiva. Nihče noče prizadeti babice, očeta ali starejšega partnerja z opazko o vonju. A tišina pogosto povzroči še več zadrege, saj ljudje poskušajo težavo rešiti z napačnimi metodami: z močnimi parfumi, agresivnimi mili, pretiranim pranjem ali zapiranjem oken, da bi »vonj ostal notri«. Prav to pa lahko stanje še poslabša.
Če vas zanima, zakaj nastane vonj po starosti, zakaj ga navadno ne odstranijo običajna mila in zakaj se včasih zadrži v oblačilih, vzglavnikih ter zavesah, je odgovor presenetljivo natančen. Ime mu je 2-nonenal. In čeprav zveni kot nekaj iz laboratorija, je povezan z našo kožo, maščobami in načinom, kako se telo spreminja po štiridesetem letu.
