Trije največji grehi, ki jih storimo starši – za to ni opravičila

Tretji greh: Sodniki preteklosti – Kritiziranje in obsojanje

Tretji greh je kritiziranje njihovih dejanj in odločitev. Čeprav so naši starši storili najboljše, kar so lahko, s tem, kar so takrat vedeli in imeli, jih pogosto kritiziramo zaradi njihovih napak in odločitev. Danes živimo v dobi informacij, kjer imamo dostop do tisočerih knjig o vzgoji, psihologiji in osebni rasti. Z vidika današnjega znanja je lahko obsojati odločitve, ki so bile sprejete pred tridesetimi leti v popolnoma drugačnih družbenih in ekonomskih okoliščinah.

Kritiziramo jih za nekaj, kar se nam morda zdi narobe, pri tem pa pozabljamo, da so te odločitve takrat sprejeli z najboljšimi nameni. Morda nam niso znali izkazati čustev na način, kot bi si želeli, a so nam ljubezen kazali skozi trdo delo, da smo imeli toplo kosilo na mizi. Vsaka kritika njihovih dejanj zmanjšuje naš odnos z njimi in povzroča napetost. Poleg tega pogosto pozabimo, da so nas imeli radi in storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da bi nam izboljšali življenje.

Namesto da bi jih razumeli in podprli, jih pogosto obsojamo, kar ustvarja čustveno škodo in nas oddaljuje od njih. Ta kritika pogosto izvira iz našega lastnega ega, ki želi opravičiti naše trenutne neuspehe s preteklimi napakami staršev. S tem ko jih postavljamo na zatožno klop, pozabljamo, da so tudi oni le ljudje – z lastnimi travmami, strahovi in omejitvami. Odraslost pomeni sprejeti starše takšne, kot so, z vsemi njihovimi pomanjkljivostmi vred, in jim odpustiti za tisto, kar bi po našem mnenju lahko naredili bolje.