Trije največji grehi, ki jih storimo starši – za to ni opravičila

Drugi greh: Samoumevnost žrtvovanja – Globina nehvaležnosti

Drug greh do staršev je nehvaležnost. Ko odraščamo, pogosto jemljemo njihove žrtve za samoumevne. Dali so nam izobrazbo, dom, hrano, varnost in ljubezen, in vse to so počeli, medtem ko so pogosto zanemarjali lastne potrebe. Starševstvo je serija tihih odpovedovanj – od neprespanih noči, ko smo bili bolni, do finančnih odrekanj, da bi mi imeli tisto, česar oni nikoli niso imeli.

Toda z leti pozabimo na vse te žrtve in začnemo jemati za samoumevno vse, kar so storili. Mislimo, da je bila ljubezen, ki so nam jo dali, preprosta, da so nam dali to, kar smo imeli, ker je bila to njihova dolžnost. Res je, starševska dolžnost obstaja, vendar način, kako so jo izpolnjevali – s potrpežljivostjo, toplino in odrekanjem – presega kakršne koli zakonske ali moralne obveze. Čeprav nikoli ne rečemo dovolj “hvala”, vsaka beseda hvaležnosti resnično veliko pomeni in jim lahko da občutek, da so cenjeni.

Ko pozabimo na njihove žrtve, jim pošljemo sporočilo, da njihov trud ni vreden priznanja, kar še bolj poslabša njihova čustva in poveča njihovo žalost. Nehvaležnost se kaže tudi v tem, da od staršev pričakujemo pomoč pri varstvu naših otrok ali finančno podporo, ne da bi se vprašali, ali imajo oni sploh še energijo ali željo po tem. Namesto da bi mi postali njihov steber, še naprej črpamo iz njihovega vira, dokler ne presahne. Pomanjkanje hvaležnosti je kot rja, ki počasi razjeda temelje spoštovanja.

Tretji greh: Sodniki preteklosti – Kritiziranje in obsojanje