Pred poroko me je mama prisilila, da svoje dvomilijonsko stanovanje zapišem na njeno ime. Rekla mi je: “Jasonu ali njegovi družini ne povej ničesar.” Mislila sem, da je nora. Dokler tašča ni vzela mikrofona pred 200 gosti in oznanila, da bo moj dom na Upper East Sidu njen dom za upokojence.

Eleanor je negibno stala. Jason je nenadoma spremenil izraz na obrazu. Videla sem, kako se je odločil. Videla sem, kako si je nadene masko. Isto kot vedno. Kesajoči se moški. Prijazni moški. Moški, ki je lepo jokal.

Počasi se mi je približal z odprtimi dlanmi. »Sophia, poslušaj me. Ja, zamočil sem. Ja, moral bi ti povedati za Lauro. Ampak to je bilo pred tabo. Ljubim te. Postal sem obupan. Imel sem dolgove, ampak sem jih nameraval rešiti. Vse to mi je ušlo izpod nadzora zaradi moje mame.«

Eleanor je ogorčeno odprla usta. »Zaradi mene?«

Jason je sploh ni pogledal. »Nikoli nisem hotel, da bi šli v tvoje stanovanje. Prisežem. Samo čas sem hotel.«

Pogledala sem ga in za trenutek sem videla moškega, v katerega sem se zaljubila. Tistega, ki mi je prinašal kavo v pisarno, ko sem imela tesne roke. Tistega, ki me je imenoval “njegov najljubši oblikovalec”, čeprav sem bila le notranja opremljevalka. Tistega, ki mi je pisal zaobljube, da sem njegov dom.

In potem sem se spomnil, da tat potrka tudi pred vstopom, če hoče, da mu sam odpreš vrata.

„Ljubiš me?“ sem vprašal/a.

“Bolj kot karkoli drugega.”

“Koliko dolgujete?”

Ustnice so se mu tresle. »Sofija …«

“Ne moreš odgovoriti s številko, lahko pa rečeš ljubezen.”

Ni rekel ničesar. Arthur je iz kota tiho spregovoril: »Ne gre samo za dvanajst milijonov in pol.«

Vsi smo se obrnili. Jason je stisnil pesti. »Utihni, Arthur.«

„Ne več,“ je rekel. „Tudi mene bodo tvoje laži potegnile navzdol.“

Moj oče je stopil bližje. »Govori.«

Arthur je zadihal, kot da bi si pravkar izbral stran mostu, s katerega bo skočil. »Jason je od treh različnih ljudi zahteval denar z isto obljubo. Rekel je, da bo po poroki imel dostop do stanovanja, da ga lahko proda ali zastavi, ker bo Sophia ‘podpisala, kar koli bo želel’. Povedal mi je, da se je njegova tašča že strinjala. Drugemu je povedal, da je nepremičnina del zakonske dediščine. Tretjemu pa je ponudil, da ga pripelje kot vlagatelja za nakup še enega stanovanja v fazi gradnje.«

Ohladil sem se. »Saj bi me hotel pustiti brez hiše in še vedno v dolgovih?«

Jason me je pogledal s solzami v očeh. »Nameraval sem to popraviti.«

“Ne. Nameravali ste ga skriti.”

“Ker ne bi nikoli razumel/a, pod kakšnim pritiskom sem!”

Tam je bil. Pravi moški. Brez glasbe. Brez obleke. Brez zaobljub.

„In kakšen je bil tvoj načrt?“ sem vprašala. „Da se vrneva z medenih tednov, ki jih ni bilo, in najdeva tvojo mamo v moji hiši? Da ne bom delala scene, ker sem že tvoja žena? Da me bo preveč sram, da bi jo vrgla ven? Da se bom odjavila od izčrpanosti? Iz ljubezni? Zaradi krivde?“

Jason je jokal, a njegove oči so bile še vedno suhe od vsakršne prave nežnosti. »Bila sva ekipa.«

„Ne. Bila sem tvoj plen.“ Beseda je prišla sama od sebe. In ko sem jo izrekla, se je nekaj končalo. Ne zakon – ta je bil že mrtev. Moja potreba, da ga razumem, se je končala.

Policija se je premaknila naprej. »Jason Montes, Eleanor Ortega, morata iti z nami.«

Eleanor se je uprla. »Nimaš pravice! Moj odvetnik te bo uničil!«

Mama se ji je približala, ravno toliko, da so jo slišali le tisti iz sprednjih miz. »Pokliči ga. In mu reci, naj prinese tudi Laurino mapo.«

Eleanor je pobledela. Moj oče je dodal: »In poskus vstopa nocoj. In goljufiva odpoved potovanja. In posojila. In posnete grožnje.«

Natalie je dvignila telefon. »Mimogrede, v visoki ločljivosti.«

Jason me je še zadnjič pogledal. »Sophia, prosim. Ne dovoli, da me tako vzamejo. Pomisli na to, kaj sva imela.«

“Točno to počnem.”

“Osrečil sem te.”

“Ne. Dobro si me preučil.”

Ta stavek ga je zadel močneje kot kateri koli krik. Pogledal je navzdol. Policist ga je prijel za roko. Eleanor je začela zares jokati, ko je na svojem komolcu začutila policistovo roko. Ne od kesanja. Od poraza.