Moj mož je ponosno prišel domov in povedal, da je dal celotno plačo materi in ji najel stanovanje. Nasmehnila sem se in ga preprosto vprašala: “Odlično … kaj boš jedel jutri in kje boš nocoj spal?” Zasmejal se je, misleč, da se šalim. Nato sem na mizo položila mapo. In ko je prebral prvo stran, mu je nasmeh na ustnicah izginil.

Iz mape sem vzel nekaj fotografij in jih položil na mizo. Nov komplet za dnevno sobo. Nov jedilni komplet. Pralni stroj. Hladilnik. Ogromen televizor.

Derek jih je videl, roke so se mu tresle. »Rekel si mi, da spiš na stari vzmetnici.«

„Samo figurativen govor,“ je zamrmrala.

“Danes sem ti dal celo plačo.”

“Potrebujem ga za druga plačila.”

“Kakšna plačila?”

Elaine ni odgovorila. Ker ni bilo revščine, ki bi jo bilo mogoče pojasniti. Bila je pohlep. Bila so leta izsiljevanja, zavita v besedo »mati«.

Derek se je usedel, kot da ga noge ne bi več mogle držati. »Ves ta čas …«

„Ves ta čas,“ sem rekel, „sem bil drobižni denarni sklad vaše družine.“

Elaine se je obrnila proti meni. »Ne igraj se žrtve. Nihče te ni silil.«

Ta stavek mi je izsesal še zadnji kanček usmiljenja. »Imaš prav. Nihče mi ni prislonil pištole na glavo. Uporabili so krivdo. Lea so postavili v sredino. Besedo ‘družina’ so uporabili kot zanko. Ampak naučil sem se, kako jo sneti.«

Robles je Dereku izročil obvestilo. »Podpiši prejemnico.«

“Ničesar ne podpisujem.”

Eden od policistov je stopil naprej. »Gospod, podpišite potrdilo o prejemu. To ne pomeni sprejetja, ampak le dokazilo o obvestilu.«

Derek je zgrabil pisalo. Iz navade je pogledal mamo in iskal dovoljenje. Elaine je zmajala z glavo. »Ne podpiši, sine. Pomirila se bo. Vedno se pomiri.«

Stopil sem bližje. »Ne več.«

Derek je podpisal. Njegova rokopis se je tresel. Potem je šel v spalnico po nahrbtnik. Nisem ga pustil iti samega noter. Šel je z mano, Roblesom in policistom. Vzel je hlače, srajce, polnilnik, denarnico in škatlico za uro.

Ko je segel po uri iz nerjavečega jekla, sem ga ustavil. »Tiste pa ne.«

“Moje je.”

“Plačal sem za to.”

Stisnil je uro. »Caroline …«

“Pusti to.”

Pustil jo je. Majhna zmaga. Žalostna zmaga. Ampak zmaga. V omari je našel srajco, ki sem mu jo zlikala za intervju. Za trenutek jo je držal v roki. »Res sem te imela rada.«

Presenetilo me je, da me še vedno boli. »Morda,« sem rekel. »Ampak stal si me več, kot ti je bilo mar zame.«

Spustil je glavo. »Nisem si mislil, da bo prišlo do tega.«

„Sem. Mesece. Samo nisi videl, ker sem kar naprej kuhal.“

Ko je prišel ven z nahrbtnikom, je bila Elaine že v dnevni sobi in se z nekom pogovarjala po telefonu ter se pretvarjala, da je ogorčena. »Ja, punca, si lahko predstavljaš? Izganja nas ven. Po vsem, kar je moj sin storil zanjo.«

Iztrgal sem ji telefon iz roke. Nisem ga razbil. Samo končal sem klic. “Pojdi iz moje hiše.”

Njene oči so gorele od sovraštva. »Na koncu boš čisto sama.«

Pogledal sem proti vratom gospe Klare, kjer je bil moj sin na varnem. »Ne. Na koncu bom imel miren potek.«

Elaine je zgrabila torbo in odšla proti izhodu. Derek ji je sledil. Pri vratih se je ustavil. »Ali se lahko poslovim od Lea?«

“Ne danes.”

“Jaz sem njegov očim.”

“Danes si ti tisti, ki mu je dovolil, da se je počutil odvečnega.”

Težko je pogoltnil slino. »Nisem hotel.«

“Ampak zgodilo se je.”