Razlika med empatijo in samozadovoljstvom je subtilna, a pomembna: slednje zdravi, prvo izčrpava. Psihologi priznavajo, da je sposobnost priznanja »Opravičujem se za vaša čustva, vendar to ni moja odgovornost« merilo čustvenega razvoja. Tisti, ki se naučijo opredeliti te meje, bodo ohranili svojo notranjo harmonijo, hkrati pa ohranili pozitiven odnos z okoljem. V družbi, ki ceni stabilnost pred osebno rastjo, je to drzen skok.
Navsezadnje pretirano razvajanje z drugimi ni plemenitost, temveč samokontrola. Oddaljuje nas od naše pristnosti, vsaka koncesija, ki jo naredimo zahtevam drugega, je majhen odmik od nas samih. Ko se nekdo nauči reči “ne” brez obžalovanja, v bistvu priznava svoje zdravje, dostojanstvo in svobodo. Ekonomičnost postane manj pretvarjanje in namesto tega načrtovano prizadevanje. Kot so pojasnili strokovnjaki, meje, asertivnost in samospoštovanje ne veljajo za sebične, temveč so temeljna načela čustvene stabilnosti.
Ščitijo nas pred pretiravanjem in nam omogočajo, da smo iskreni do drugih in do sebe. V svetu, ki se nenehno razvija, je največja oblika poguma ohranjanje osebnih vrednot ne glede na družbene zahteve, to je največja oblika poguma. Sprejemljivo je pomagati drugim, vendar si ne želimo biti priznani. Ko pa je običajno, da se ljudje izogibajo konfliktom in prejemajo priznanje, to postane oblika čustvenega zavetja. Šele ko prepoznamo, da je naš »ne« prav tako dragocen kot »da« nekoga drugega, spoznamo, da sočutje ni nujno zatiranje, temveč samospoštovanje, ki prihaja od znotraj.
Nadaljuje se na naslednji strani 👇
Če želite nadaljevati, kliknite gumb pod oglasom ⬇️
