Tiha revolucija v spalnici po petdesetem
Za mnoge je skupna postelja simbol zakona, bližine in varnosti. Generacije so odraščale z mislijo, da zakonca spita skupaj, ker tako pač mora biti. Če nekdo odide v drugo sobo, se hitro pojavijo vprašanja: sta se skregala, se oddaljujeta, je med njima konec strasti?
Toda resnica je pogosto precej manj dramatična in veliko bolj človeška. Po petdesetem letu se spanje spremeni. Nekdo se ponoči večkrat zbudi, drugi hodi na stranišče, tretji zaradi bolečin v križu potrebuje tršo vzmetnico, četrti se premetava zaradi vročinskih oblivov. Kar je bilo pri tridesetih komaj opazna navada, lahko pri petdesetih postane nočna bitka.
Ločeno spanje po 50. letu zato ni nujno znak čustvene razdalje. Pogosto je to poskus, da bi dva človeka zaščitila tisto, kar jima je še ostalo dragocenega: mir, spoštovanje in sposobnost, da se zjutraj pogledata brez jeze. Ko je človek kronično neprespan, postane manj potrpežljiv, manj nežen in bolj ranljiv za konflikte.
Največja zmota je prepričanje, da mora biti ljubezen vedno videti enako. V mladosti je morda pomenila zaspati prepletenih nog. Po petdesetem lahko pomeni, da partnerju zapreš vrata spalnice, da lahko končno spi. Vprašanje je le, ali si pari upajo o tem spregovoriti, preden tišina med njima postane glasnejša od smrčanja.
In prav tu se skriva presenetljiv obrat: številni pari ugotovijo, da jih ločena noč ne oddalji, ampak jim vrne nekaj, kar so skoraj izgubili.
