Na družinskih praznovanjih se je možev mlajši brat Saša, petindvajsetletnik, ki je vsake tri mesece menjal službo, pritoževal, da ne more prenesti življenja z mamo.
„Dandanes si stanovanja ne moreš kupiti brez pomoči,“ je zavzdihnil in postrani pogledal Marino. „Imaš srečo, saj že vse imaš.“
Marina je poskušala prezreti te namige. Iskreno si je želela shajati z moževo družino. Pomagala je na majhne načine: kupovala je draga darila za praznike, plačala jim je večerje v restavracijah in nekoč je tašči nakazala štirideset tisoč rubljev za kritje dolga pri zobozdravniku. Tašča se ji niti ni pravilno zahvalila, le rekla je:
– No, vedel sem, da boš pomagal. Navsezadnje smo ena družina.
In prav ta stavek je Marini prvič nanesel pečat. Nenadoma je začutila, da sorodniki njenega moža njen težko prisluženi dohodek – zaslužen z neprespanimi nočmi in leti truda – začnejo gledati kot na skupni družinski vir, do katerega imajo dostop po potrebi.
***
Vse se je spremenilo neke navadne nedelje. Marina in Denis sta prišla k tašči na kosilo – tradicijo, ki jo je začela takoj po poroki in je nista mogla prekiniti, ne da bi povzročila sceno. Po boršču in zrezkih sta se moška kot ponavadi umaknila k televiziji. Denis in Saša sta gledala nogomet, tašča pa je poklicala Marino v kuhinjo, domnevno zato, da bi pomagala pri pomivanju posode.
Sprva je bil pogovor nepomemben. Nato je, kot po naključju, moja tašča omenila, da so se obrestne mere za hipoteke znižale. Iz predala je potegnila več izpisov bančnih ponudb in jih položila pred Marino.
„Saša in jaz sva razmišljali,“ je začela s poslovnim tonom. „Če najameva posojilo na tvoje ime, se bo končno lahko odselil. Mladi potrebujejo pomoč, veš.“
Marina je otrpnila s krožnikom v roki. Ni takoj razumela, kaj je slišala. Mislila je, da je šala. Toda njena tašča je že s prstom drsela po izpisu in razlagala izraze.
“Poglejte. Obrestna mera je dobra. In polog je majhen. Petsto tisoč bo dovolj.”
Saša je prišel iz dnevne sobe, sedel za mizo in začel navdušeno kazati fotografije stanovanj na svojem telefonu.
— Tole imam že na očeh. Dvosobno stanovanje v petem nadstropju. Soseska je dobra, metro pa je v bližini.
Marina je pogledala proti vratom, kjer je stal Denis. Vse je slišal. Čakala je, da bo njen mož kaj rekel – da bo prekinil ta absurdni pogovor, da se bo ogorčil, da bo posredoval. Toda Denis je le skomignil z rameni in tiho rekel:
“No, saj niso tujci, Marin. Družini bi pomagali.”
Te besede so jo najbolj prizadele. Marina je krožnik previdno postavila v odcejalnik, si roke obrisala z brisačo in tiho odšla iz kuhinje. V tistem trenutku se prvič ni počutila kot žena, ne kot ljubljena ženska, ampak preprosto kot priročna denarnica, do katere je vsa družina že zdavnaj našla ključ.
***
Nekaj dni kasneje se je pritisk stopnjeval. Tašča jo je začela klicati zvečer in izbrala točno uro, ko se je Marina utrujena in ranljiva vrnila iz službe.
„Marin, si res razmislil o tem?“ je vprašala z mazljivim glasom. „Za Sašo je res težko. Star je petindvajset let in živi z mamo. Pred vsemi ga je sram.“
„Valentina Petrovna, o tem še nisem pripravljena razpravljati,“ je zadržano odgovorila Marina.
„Kdaj boš pripravljena?“ je taščin glas postal ostrejši. „V normalnih družinah se vsi podpirajo. Se drug drugemu smilita? Niste v revščini. Vse že imate.“
Marina je odložila slušalko in dolgo časa molčala. Denis se je delal, da se nič ne dogaja.
Nekega večera, ko je Marina šla k tašči po pozabljeni dežnik, je izza napol zaprtih kuhinjskih vrat zaslišala glas Valentine Petrovne. Pogovarjala se je po telefonu s sorodnico in njene besede so se jasno slišale:
