Opustite preteklost, da gremo skupaj naprej
Najbolj šokantno ni bilo samo razodetje, temveč to, kar je predstavljalo.
Dvajset let sem nosil v sebi razpršen občutek krivde, občutek, da mi neka podrobnost uhaja, ne da bi je bil sposoben prepoznati.
Z odkritjem resnice, četudi delne, se je nekaj zdelo lažje.
Žalost ni izginila – nikoli zares ne izgine – ampak je spremenila obliko. Postala je jasnejša, manj meglena. Kot pokrajina po sneženju, ko sonce začne nežno posijati.
Tisti večer smo prižgali sveče v spomin na pokojnega. Prvič smo spregovorili iz srca: spomini, strahovi, nočne more, risbe, shranjene v denarnici, geste, ki jih nikoli ne pozabimo.
In predvsem sva razumela, da sva drug drugega rešila.
Ker te včasih resnica osvobodi, ne da bi izbrisala bolečino. Ne izbriše preteklosti, ampak utira pot novi prihodnosti.
