Konec tiranije narastka: Sindrom nenehnega nadzora
Kdor se redno barva, dobro pozna tisti specifičen občutek tesnobe, ko se po dveh ali treh tednih v ogledalu znova pojavi svetel narastek. To sproži takojšnjo potrebo po nadzoru. Treba je rezervirati termin, kupiti barvo in nameniti čas ter denar za prikritje tistega nekaj milimetrov naravnega lasu.
S psihološkega vidika ta proces ustvarja odvisnost od zunanjega videza in nenehen občutek nepravilnosti. Narastek postane sovražnik, ki ga je treba uničiti, preden ga opazijo drugi. Človek se ujame v krog nenehnega samonadzorovanja, kar povečuje raven vsakodnevnega mikro-stresa.
Ko se odločimo za naravno sivenje, ta specifični stres popolnoma izgine. Zgodi se mentalna razbremenitev. Ni več strahu pred vetrom, ki bi razkril neobarvane korenine, in ni več slabe volje, če frizer nima prostega termina prav takrat, ko ga najbolj potrebujemo.
S tem ko izpustimo potrebo po nadzoru nad vsakim sivim lasom, se v možganih sprosti prostor za pomembnejše reči. Vendar pa pot do tja ni vedno lahka. Dejanski prehodni proces, ko lasje rastejo, s seboj prinaša prav posebno psihološko preizkušnjo, ki zahteva veliko mero potrpežljivosti.
