„Si se ti čisto zmešalo?!“ je Andrej treščil s svojo bančno kartico po mizi. „Mama ni mogla plačati za vse v restavraciji! Pred vsemi si jo ponižal!“
V kuhinji je dišalo po zažganih kotletih in poceni instant kavi. Kristina je po dvanajsturni izmeni molče stala ob štedilniku. Noge so jo bolele, v sencih ji je bilo razbijalo, predpasnik pa je imela umazan od paradižnikove mezge. Iz taščinega telefona, ki je ležal z obrazom navzdol na mizi in je bil na zvočniku, so se slišali joki:
“Osramotil sem se pred ljudmi … Starko so pustili brez denarja … Natakar me je pogledal, kot da sem beračica, moji prijatelji pa so pogledali stran …”
Christina je počasi ugasnila štedilnik. Z mize je vzela skodelico kave in srknila. Kava se je že zdavnaj ohladila.
„Ali sploh poslušaš?!“ Andrej je stopil bližje. „Zakaj molčiš?“
Odložila je skodelico in pogledala moža v oči. Mirno, utrujeno, brez ene same solze.
„Slišim,“ je odgovorila Christina. „Vse slišim odlično.“
In nato je tiho dodala:
– Zdaj pa poslušaj.
***
Vse se je začelo pred letom in pol, oktobra, ko so Andreja odpustili iz tovarne.
Sredi popoldneva je prišel domov, vrgel jakno na tla hodnika in sedel v kuhinji ter strmel v prazno. Kristina ga je tam našla tistega večera, ko se je vrnila iz službe in pobrala sina Ljoško s treninga juda.
„Vsi mi,“ je tiho rekel. „Celoten oddelek. Brez opozorila.“
„V redu je,“ se je usedla poleg njega in ga potrepljala po rami. „Našel si boš drug kraj. Zlate roke imaš.“
Vendar njegove nadarjene roke niso nikoli našle prave uporabe. Andrej je opravljal nekaj priložnostnih del, nato pa je mesec dni sedel na kavču s prenosnikom in preučeval platforme za svobodne delavce. Vsak teden je obljubljal:
“Pravo naročilo bo kmalu prišlo k nam. En velik projekt in bomo brez odgovornosti.”
Ni se pojavil noben večji projekt. Računi pa so kar naprej prihajali: hipoteka je znašala sedemindvajset tisoč, komunalne storitve osem, Ljoškine skodelice pet, Andrejevo posojilo za avto dvanajst. Kristina, ki je sedem let delala kot računovodkinja v gradbenem podjetju, se je vsak večer usedla za kuhinjsko mizo s kalkulatorjem in preračunavala številke. Številke se niso seštevale.
»Mogoče bi morali prodati avto?« je nekega dne previdno predlagala.
„Si nor?“ Andrej je dvignil pogled z zaslona prenosnika. „Kako bom prišel do gradbišč, ko bom našel službo?“
Ni se prepirala. Navajena je bila, da se ne prepira.
