S staranjem se z človekom zgodi nekaj posebnega. Ne nenadoma, ne dramatično, ampak počasi in tiho, kot da bi življenje samo začelo govoriti bolj tiho. Stvari, ki so nekoč težile na srcu, postopoma izgubljajo svojo moč. Kar se je nekoč zdelo nepogrešljivo, postaja manj pomembno. In tisto, kar se je leta in leta odlagalo – mir, svoboda, notranji mir –, končno dobi svoje mesto.
Morda je prav to največji dar staranja: ne to, da postane življenje lažje, ampak to, da se končno naučiš razlikovati, kaj resnično šteje.
Francoski pisatelj André Moreau je nekoč rekel:
»Modrost je umetnost vedeti, česa ne smeš storiti.«
In prav v tem se skriva mir, ki ga mnogi ljudje začnejo občutiti po 65. letu.
1. Izgine potreba, da bi imeli vedno prav
Že leta in leta se ljudje med seboj prepričujejo. Razprave potekajo, kot da je vsako nesoglasje boj, ki ga je treba zmagati. A sčasoma se utrjuje spoznanje, da je mir pogosto dragocenejši od tega, da bi imeli prav.
Vsak komentar si ne zasluži odgovora.
Vsaka razprava si ne zasluži energije.
Kdor te resnično želi poslušati, te razume tudi takrat, ko govoriš tiho. Kdor pa je odločen, da te ne bo razumel, te ne bo poslušal niti takrat, ko kričiš.
Zato se v poznejših letih pojavi nekaj dragocenega: tišina brez frustracije.
