Nikoli ne bi uganili, čemu je bila ta stara lesena škatla v resnici namenjena … ampak moja babica je vedela. In resnica, ki jo je skrivala, je bila veliko bolj grozljiva, kot sem si lahko predstavljala.

Ta zgodba niha med skrivnostnostjo in introspekcijo. Ker v svojem bistvu postavlja zanimivo vprašanje: kaj bi se zgodilo, če naši spomini ne bi bili tako trdni, kot si mislimo?
Čudne sanje, občutki déjà vuja, megleni spomini … vsi ti občutki spodbujajo domišljijo in naredijo tovrstno zgodbo tako očarljivo.

Strah, ki počiva na nevidnem

Kar dela to zgodbo tako presenetljivo, ni nujno sama škatla, temveč to, kar predstavlja: ideja, da nekatere stvari iz preteklosti nikoli popolnoma ne izginejo.
In včasih tisto, kar mislimo, da smo pozabili, preprosto še naprej obstaja v drugi obliki.

Odprt konec, ki te pusti razmišljati

Navsezadnje je prava moč te zgodbe v njeni skrivnostnosti. Nič ni popolnoma razloženo in prav to jo dela tako zanimivo.
Navsezadnje nekatere škatle ne vsebujejo le predmetov … ampak zgodbe, ki jih morda še nismo pripravljeni ponovno odpreti.