V medicinski praksi tinitus delimo na dve glavni kategoriji, ki se bistveno razlikujeta po svojem izvoru, diagnostiki in pogostosti:
Subjektivni tinitus
To je občutek zvoka brez kakršnega koli slišnega fizičnega dražljaja v telesu, ki ga sliši izključno in samo bolnik. Velika večina vseh primerov tinitusa (več kot 95 %) spada v to kategorijo. Nastane zaradi napačnih signalov v živčnem sistemu ali poškodb drobnih celic v notranjem ušesu, ki možganom pošiljajo lažne informacije o zvoku.
Objektivni tinitus
Ta oblika je izjemno redka in jo povzroča dejanski, realen zvok, ki ga proizvajajo anatomske strukture v neposredni bližini ušesa. Včasih je ta zvok fizično tako glasen, da ga lahko s pomočjo stetoskopa ali celo s prostim ušesom jasno sliši druga oseba oziroma pregledujoči zdravnik. Lahko je občasen ali trajen, pogosto pa je neposredno povezan s pretokom krvi ali krčenjem mišic.
Poleg te delitve tinitus ločimo tudi na sinhroniziran ali nesinhroniziran s srčnim utripom. Utripajoči (pulzirajoči) tinitus, ki sledi ritmu srca, skoraj vedno opozarja na vaskularne spremembe, kot so zožitve žil ali spremembe v krvnem pretoku blizu senčnične kosti.
