Sprejemanje samega sebe postane eden najpomembnejših korakov v tem procesu. Namesto da se primerjajo z mlajšimi različicami sebe, ljudje začnejo ceniti to, kdo so zdaj. To sprejemanje samega sebe odpira vrata bolj iskrenim odnosom, saj ko človek sprejme sebe, lažje dovoli drugim, da ga spoznajo brez mask. Na koncu postane jasno, da bližina in ljubezen s starostjo ne izgineta, ampak se preobrazita. Postaneta globlji, mirnejši in iskrenejši. Namesto površinskih čustev pride razumevanje, ki se gradi skozi leta. Ljubezen takrat ni več minljiv občutek, temveč zavestna izbira, ki se neguje vsak dan.
Najpomembneje je, da strah ali družbena pričakovanja človeka ne oddaljijo od tistega, kar mu naravno pripada. Potreba po toplini, pozornosti in povezanosti je del vsakega človeka, ne glede na starost. Morda prav v poznejših letih ljudje prvič zares razumejo, kako dragoceni so ti trenutki in koliko pomenijo za občutek izpolnjenosti. Prav v tem se skriva resnična lepota življenja – v spoznanju, da za bližino, za razumevanje in za ljubezen, ki prihaja od znotraj, tiho in iskreno, a močnejša kot kdaj koli prej, ni nikoli prepozno
