In potem – ker internet včasih prinaša milost – resnica ni prišla od avtoritete, temveč od neznanca v komentarju #437:
“To izgleda natanko kot polnilo mojega otroka sivkasto obarvanega medvedka.”
Premor. Pogled po sobi. Tiho opazovanje.
Tam, skrit med igračami, je ležal ljubljeni medvedek. Majhen šiv se je sprostil. Iz jedra je tekel nežen slap posušenih cvetnih popkov sivke in mehkega polnila – nedolžnega, dišečega in, v napačni svetlobi, naravnost zloveščega.
Skrivnost rešena. Strah je izginil. Skupni vzdih olajšanja na tisočih zaslonih.
