Ta ideja močno odmeva z besedami Kahlila Gibrana, ki je v Preroku zapisal: »Vaši otroci niso vaši otroci.« Preprost stavek, a hkrati globoko pretresljiv. Spominja nas, da imajo otroci svoje želje, svoj ritem, svoje ambicije, ki se včasih zelo razlikujejo od ambicij njihovih staršev.
Ko se ta resnica prezre, lahko otrok odraste z nejasnim občutkom, da nikoli ni “dovolj” ali da je ljubljen le, če se ujema z določenim modelom. Posledično lahko tudi kot “uspešen” odrasel dvomi vase, se počuti izgubljenega ali razvije tiho jezo.
Past uspeha za vsako ceno
V svoji želji po vzgoji otrok, ki bi bili zelo uspešni, nekateri starši zanemarjajo njihove življenjske spretnosti. Moja prijateljica, ki je bila akademsko briljantna, najboljša v svojem letniku in diplomantka prestižne univerze, se je kljub temu znašla nemočna celo v najpreprostejših realnostih. Znala je blesteti na izpitih, ni pa znala mirno upravljati svojega vsakdanjega življenja.
To neskladje ponazarja običajno neravnovesje: otroke učijo izpolnjevati zunanja pričakovanja, ne pa poslušati svojih notranjih potreb. Kot Ivan, strasten ljubitelj nogometa, ki se je prisilno vpisal na ure klavirja in “uporabnih” jezikov, ki je odrasel v spoštovanega, a globoko nezadovoljnega odraslega.
Pretirana zaščita in implicitna pričakovanja
Oscar Wilde je ta paradoks kruto povzel: »Otroci najprej ljubijo svoje starše; kasneje jih sodijo; le redko, če sploh kdaj, jim odpustijo.« Za to izjavo se skriva resničnost: starševska ljubezen, kadar je pogojna ali preveč direktivna, lahko pusti trajne brazgotine.
Danes se ta pritisk včasih kaže v obsedenosti s šolo. Ocene so pod drobnogledom, nenehne primerjave, vroče razprave o vsaki oceni … Otrok nato nosi breme uspeha, ki mu v resnici ne pripada več.
