Ta pojav ni omejen le na ekstremne situacije ali odkrito konfliktne družine. Nasprotno, prizadene tudi gospodinjstva, ki veljajo za “navadna”, kjer so napetosti včasih subtilne in dolgotrajne. Mnogi opisujejo globoko čustveno izčrpanost, pa tudi občutek, da leta nosijo nevidno breme, ne da bi ga znali poimenovati.
Prioritete so se spremenile. Novejše generacije dajejo osrednji pomen svojemu psihološkemu ravnovesju, svoji identiteti in osebnemu dobremu počutju. Ko družinski odnosi postanejo stalen vir stiske in ne podpore, nekateri menijo, da je distanca edini način, da ponovno zadihajo in si zgradijo življenje.
Razhod, ki se skoraj nikoli ne zgodi čez noč
Po mnenju psihologov je prekinitev vezi le redko impulzivna odločitev. Najpogosteje gre za postopen proces, ki ga zaznamuje kopičenje majhnih čustvenih ran. Pripomba, ki seje dvom, ponavljajoče se pomanjkanje poslušanja, kritika, prikrita kot nasvet, ali vztrajen občutek, da nas nikoli ne razumejo.
Posamezno se ti elementi morda zdijo nepomembni. Toda skupaj ustvarijo težko čustveno vzdušje. Odrasel otrok nato družinske interakcije postopoma povezuje s tesnobo, krivdo ali nenehnim dvomom o lastni vrednosti.
Ko družinske vezi spodkopavajo samozavest ali ogrožajo osebno identiteto, postane distanciranje psihološki obrambni mehanizem. Ta mehanizem staršem pogosto težko zazna, ker se je razvil potiho, dolgoročno, brez odprtega konflikta.
