Z njim se nisem počutila kot izčrpana žena, ki se je navadila molka in kompromisov. Počutila sem se živo. Lepo. Zaželeno. Nežno me je držal za roko, me gledal, kot da bi sijoča. Ponoči sva se sprehajala po plaži, plavala v mesečini, se smejala povsem ničemur. Včasih sva samo tiho sedela in opazovala valove, ki so se valili proti morju.
Teden je minil hitreje, kot sem pričakoval. Ko je bil čas za odhod, si nisva izmenjala številk ali si dala zaobljub. Verjel sem, da bo tam tudi ostalo – kratko poglavje ob morju, nekaj, kar bom pospravil v spomin in tiho šel naprej.
Med dolgo vožnjo domov sem ga že poskušala izbrisati iz misli. Rekla sem si, da je to le trenutek. Napaka. Spomin.
A pravi šok me je čakal doma.
Ko sem odklenila vrata stanovanja, sem na hodniku opazila par neznanih moških superg, lepo postavljenih – dragih, očitno ne moževih.
Iz kuhinje je moja hči veselo zaklicala: »Mami? Vrnila si se! Rada bi, da nekoga spoznaš.«
