Nekateri ljudje ne morejo iti na pokopališče. Bolečina je prehuda ali pa kraj obudi še vedno surovo trpljenje. To včasih spremlja občutek krivde:
“Ali ga/jo zapuščam? Ali misli, da sem ga/jo pozabil/a?”
Z duhovnega vidika je odgovor jasen: ljubezen se ne meri s številom obiskov. Misel, tiha molitev, prižgana sveča doma ali prijeten spomin so prav tako dragoceni kot fizična prisotnost.
Prava vloga pokopališča
Pokopališče ni za mrtve.
Je za žive.
To je kraj za žalovanje, razmislek, pogovor, slovo ali preprosto spominjanje. To ni niti duhovna obveznost niti univerzalna moralna dolžnost. Vsakdo doživlja žalost na svoj način in noben način ni bolj legitimen kot drug.
Vez, ki nikoli ne izgine
Po mnogih izročilih pokojniki ne želijo, da bi ostali ujetniki žalosti. Želijo si, da bi še naprej živeli, ljubili in šli naprej.
Vsak srečen spomin, vsaka misel, polna hvaležnosti, vsak trenutek notranjega miru postane oblika tihega dialoga.
Ljubezen ne umre s telesom.
Preprosto spremeni obliko.
