Sčasoma lahko odsotnost nežnih gest ali iskrenih besed zaseje seme dvoma. »Sem še vreden ljubezni?« Ta tihi notranji glas, pogosto nepravičen, izvira iz pomanjkanja prepoznavanja. To ni resnica: govori osamljenost. In včasih je dovolj že pogled, pristna gesta pozornosti, da ta glas utihne in se prepusti svetlobi.
Prilagajanje ni isto kot razcvet.
Da, navadimo se na vse – tudi na samoto. Toda življenje brez nežnosti je nekoliko podobno polovičnemu dihanju: preživimo, ne da bi v polnosti izkusili življenje. Ne gre za strastno ljubezen, temveč za človeško ljubezen, tisto, ki teče skozi majhne geste vsakdanjega življenja, skupni smeh in pomirjujoče tišine.
Prava intimnost: prisotnost nad vsem
Prava intimnost ni v fizični bližini teles, temveč v bližini duš. To je tisto razumevanje brez besed, tisti pogovori, ki preoblikujejo svet, tisti občutek preproste pripadnosti. In ta vrsta ljubezni, nežna in globoka, ne potrebuje hrupa, da bi obstajala.
