Ko nekdo reče, da ima Aspergerjev sindrom, si veliko ljudi še vedno predstavlja napačno sliko: nekoga hladnega, čudnega, nedružabnega ali celo vzvišenega. Resnica je veliko bolj nežna, bolj zapletena in pogosto tudi precej boleča. Ljudje z Aspergerjevim sindromom, ki ga danes strokovno pogosto uvrščamo v avtistični spekter, sveta ne doživljajo manj intenzivno, temveč ga pogosto doživljajo preveč intenzivno. Zvoki so lahko ostrejši, pogledi bolj vsiljivi, nejasna pravila druženja utrujajoča, nepričakovane spremembe pa skoraj fizično neprijetne. To ne pomeni, da so vsi enaki, niti da vsi sovražijo iste stvari. A obstajajo situacije, ki jih številni opisujejo kot izčrpavajoče, zmedene ali boleče. In če jih razumemo, se lahko naučimo biti boljši prijatelji, partnerji, sodelavci, starši in ljudje.
1. Nenadne spremembe načrtov brez opozorila
Za marsikoga je sprememba načrta nekaj običajnega. Kosilo ob dvanajstih se prestavi na eno, sestanek odpade, izlet se spremeni v obisk trgovine. Za človeka z Aspergerjevim sindromom pa je lahko takšna sprememba kot potres v glavi. Ne zato, ker bi bil trmast, temveč zato, ker je bil njegov notranji zemljevid že pripravljen.
Rutina ni dolgočasna navada, ampak pogosto občutek varnosti. Če nekdo ve, kaj sledi, lahko lažje uravnava stres, energijo in socialne zahteve. Ko se načrt nenadoma spremeni, se lahko pojavi tesnoba, razdražljivost ali umik. Od zunaj je videti kot pretirana reakcija, od znotraj pa kot alarm, ki ga ni mogoče utišati.
Najbolj pomaga preprosta stvar: pravočasno opozorilo. Stavek, kot je “Morda se bo načrt spremenil, ti povem takoj, ko bom vedel,” lahko naredi ogromno razliko. Ni treba, da je življenje popolnoma predvidljivo. Pomembno je, da človek ne dobi občutka, da mu je nekdo brez pojasnila izpulil tla izpod nog.
2. Glasni, nepredvidljivi zvoki in senzorična preobremenitev
Nadaljuje se na naslednji strani 👇
Če želite nadaljevati, kliknite gumb pod oglasom ⬇️
Nadaljuje se na naslednji strani 👇
Če želite nadaljevati, kliknite gumb pod oglasom ⬇️
