Ko izgubimo ljubljeno osebo, se v nas pogosto poraja tiho vprašanje: ali se še vedno zaveda moje prisotnosti? Ali ko obiščemo njegov grob, kaj čuti? Ali ve, da mislim nanj, da se ga spominjam, da ga še vedno ljubim?
Ta vprašanja presegajo kulture, prepričanja in generacije. Izhajajo iz odsotnosti, pa tudi iz globoke vezi, ki se zdi, da se s smrtjo ne konča.
Telo počiva, duša nadaljuje svojo pot

Po mnogih duhovnih tradicijah smrt pomeni konec fizičnega telesa, ne pa tudi duše. Telo se vrne v zemljo, medtem ko bistvo osebe nadaljuje svojo pot na drugi ravni zavesti.
V tej viziji duša ni niti zaprta v krsti niti pritrjena na nagrobnik. Grob postane predvsem simbol, referenčna točka za žive, ne pa kraj, kjer prebiva ljubljena oseba.
Z drugimi besedami, mrtvi ne »ostajajo« v svojih grobovih. Niso omejeni s prostorom. Lahko so prisotni v spominu, misli, nenadnem čustvu ali trenutku miru.